Wellness / Dr. Karl Henn - "oče" zdraviliškega turizma v Radencih
Za slavo in ugled mineralne vode, bogate s Co2, iz Radencev in razvoj zdraviliške dejavnosti v Radencih je v prvi vrsti zaslužen dr. Karl Henn, zdravnik in balneolog, strokovnjak o zdravilnih vodah.
»Oče« zdraviliške dejavnosti v Radencih
"Slatinski šampanjec" mladega Henna
Dr. Karl Henn je že v mladih letih na poti skozi Radence na izviru zajel "kislo vodo", leta 1865 pa se je vrnil v Radence, odločen, da bo z vrtino pri vrelcu ponovno zajel svoj "slatinski šampanjec" iz študentskih let. Po štirih letih trdega dela na odkupljenem zemljišču z vrelcem, vztrajanja in odrekanja je bila njegova predanost poplačana, kajti po leseni hrastovi cevi, ki je bila potisnjena 17 metrov globoko, je pritekla naravna mineralna voda, po okusu in kakovosti veliko boljša od tiste, ki jo je prvič okusil kot študent pred 36 leti.
Širjenje slovesa zdravilne mineralne vode iz Radencev
Karl Henn je na zdravilno moč mineralne vode, bogate s CO2, iz Radencev začel opozarjati tako zdravnike kot tudi prebivalstvo. V prvem letu po zajetju je napolnil in prodal 37.000 steklenic. Kmalu je sledil velik tržni uspeh ter medalje na živilskih in kulinaričnih razstavah doma in v evropskih prestolnicah. Znamenito slatino iz Radencev sta pila celo papež v Vatikanu in cesar na dunajskem dvoru. Domačini so v 19. stoletju vodo točili v lončene ročke ali pütre in jih nosili s seboj na polje, ker je voda v njih dolgo ostala hladna.
Začetek zdraviliške dejavnosti
Spoznanje, da je z ogljikovo kislino nasičena slatina odlična za uporabo v zdravilnih kopelih, je dr. Henna vodilo k izgradnji pokritega kopališča. Gradnjo je po njegovi smrti nadaljeval sin, ki je v okolici zasadil tudi park. Leta 1882 so v Radencih odprli prvi zdraviliški objekt z 11 kopalnimi kabinami in 12 sobami za goste, zdravilišče se je takrat imenovalo Slatinski Radenci, poleg bivalne zgradbe s parkom in pokritega kopališča pa je obsegalo več zdravilnih vrelcev (Gizelin, Kraljev in Jurijev vrelec). Gostje so takrat že lahko uživali v ogljenokiselnih kopelih, v zdravilišču pa so skrbeli tudi za razpošiljanje namizne slatine po vsej državi in v inozemstvo. Prvo leto so sprejeli 79, šest let kasneje pa že 200 gostov.