Škratje, coprnica ali grom?

Pred več kot 150 leti, ko je naravna mineralna voda iz Radencev še bučala iz zemeljskih globin brez človekovega posredovanja, je ob izviru močno sikalo, bobnelo in žuborelo. Nenavadni zvoki, ki so prihajali od nekod globoko spodaj, so v domišljiji tedanjih prebivalcev Radencev burili domišljijo in sprožali nenavadne razlage. Med ljudmi so krožile kar tri legende, in sicer, da hrup ustvarjajo pridni škratje, ki s kopanjem rovov utirajo pot zdravilni vodi, da je pod vrelcem velik kotel, v katerem coprnice kuhajo cmoke in, da se med bobnenjem zbirata grom in toča. V katero verjamete vi?

Pravljica o prekmurskem Povodnem možu

Živel je deček, ki se je zelo rad kopal. Tudi nekega dne ob hudem neurju se ni mogel zadržati doma in je pohitel k reki Muri, a voda je bila pregloboka in tok reke ga je odnesel. Rešil ga je murski povodni mož, ga je odnesel na dno reke in mu ponujal vse, celo zlate igračke, da bi bil deček vesel, saj si je zelo želel družbe. A deček je premočno pogrešal starša, bratca in sestrico. Povodni mož je doumel, da nobeno bogastvo ne more nadomestiti družine. Počakal je, da je deček zaspal, mu napolnil žepe z dragimi kamni z dna reke Mure, nato pa ga dvignil na breg. Ko se je deček zbudil, je stekel v objem svoje družine in srečno so živeli do konca svojih dni.

Zmaj Kač in zlata krona

Nekoč je v votlini na gradu Grad (Grad Goričko) živel zmaj Kač, ki je imel na glavi lepo zlato krono. Vsako jutro se je odpravil v grajski ribnik kopat. Da se zlata krona ne bi zmočila, jo je odložil v travo ob ribniku. Grof in grofica, sta med sprehodom po grajskem parku opazila lepo krono in grof si jo je zaželel. Razglasil je, da bo tisti, ki mu prinese zmajevo krono, dobil njegovo hčer za ženo. Opogumil se je krepak mlad fant iz okolice gradu in nekega dne, ko se je zmaj namakal v ribniku, je pograbil krono, zajahal urnega konja in oddirjal v grad. Zmaj Kač se je pognal za njim, a prepozno. Ko je fant prijezdil na grajsko dvorišče, so za njim spustili mogočna železna vrata. Zmaj je pridirjal s tako hitrostjo, da se pred spuščenimi vrati ni mogel pravočasno ustaviti in se je zaletel vanje. Udarec je bil zanj usoden, saj je obležal mrtev pred grajskimi vrati. Tako je grof dobil zmajevo krono, ki jo je tako dobro skril v gradu, da je nikoli več niso videle človeške oči. Od takrat je minilo že več sto let, zmajeva krona pa še danes varuje graščino.

Zgodba o nastanku Blejskega jezera

Tam, kjer je Blejsko jezero, je bila nekoč dolina, sredi katere je stal hrib z velikansko skalo na vrhu. V mesečnih nočeh so se ob tej skali zbirale gorske vile in plesale. V dolini in na strminah so pastirji pasli ovce; ker so popasle tudi travo okoli vilinske skale, so vile pastirjem zagrozile, da bodo, če ne bodo ogradili skale na vrhu hriba, za ogrado poskrbele same. Ker pastirji niso spoštovali vilinske želje in ker si je zato neko noč najmlajša in najlepša vila na trdi, popaseni zemlji zlomila nogo, so vile z bližnjih planin priklicale vodo, ki je zalila dolino, da je iz nje gledal le še hrib s skalo. Odtlej so tam plesale brez skrbi, dolina pa je postala Blejsko jezero z otokom. 

^{Foto: Rok Mučič}

Legenda o potopljenem zvonu

Na dnu blejskega jezera leži potopljeni zvon, ki ga je dala v spomin na ljubljenega moža vliti mlada vdova. Za zvon in cerkev na otoku je porabila vse svoje imetje. Zvon ni prispel na otok: zaradi viharja je končal na dnu jezera. Vdova je do konca življenja živela v samostanu, po njeni smrti pa je na blejski otok prispel nov zvon, ki ga je posvetil papež. Tako je bila želja izpolnjena in zvon v blejski cerkvi še danes izpolnjuje želje – le pozvoniti je treba z njim.

Legenda o Zlatorogu

Jezerska dolina in prostrana visokogorska planota Komna sta bili nekoč planinski raj, v katerem so bivale bele žene, mila, dobrosrčna bitja, ki so pomagale siromakom v stiskah. Zahvale za svoja dobra dela si niso želele, če pa se jim je kdo preveč približal, so ga s plazovi, nevihtami in točo prisilile k vrnitvi v dolino. V gorah so pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi rogovi – Zlatorog, njegovi rogovi pa so bili ključ do neizmernega skritega zaklada. Zaradi slednjih ga je lovil mladi lovec iz doline Trente, ki je bil zaljubljen v lepo dekle iz doline, ta pa je pričakovala, da ji bo svojo ljubezen dokazal s tem, da ji prinese zlatorogove rogove. Ustrelil je Zlatoroga, a pozabil na njegovo čudežno moč. Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože – planike. Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku oživel. Zdirjal je proti lovcu in ta je omahnil v prepad reke Soče. Narasla Soča je njegovo truplo odnesla globoko v dolino, od koder je prišel, s šopkom triglavskih rož v rokah. Zlatorog je v besu razdejal gorski raj in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Njegov zaklad pa je do danes ostal skrit v gorah pod Triglavom.

Kurent in vesoljni potop

Zgodil se je vesoljni potop, skoraj celotna zemlja je bila pod vodo, rešiti pa se je uspelo le štirim ljudem O treh povest molči, četrtemu pa se je uspelo rešiti tako, da seje oprijel vinske trte, ki je rastla na visokem hribu in se s svojim vrhom dotikala neba, in začel plezati po njej. To je videl tudi kurent, ki je bil pri starih Slovanih zelo spoštovan bog. Razveselil se je tega, da človek išče pomoč na trti, ki je bila posvečena njemu, zato se ga je usmilil. Voda je začela odtekati in zemlja se je posušila. Rešeni je moral kurentu v zameno obljubiti, da bo zmeraj spoštoval njemu posvečeni dve rastlini – vinsko trto in ajdo. Rešeni človek je vzel trtino sadiko in ajdino bilko ter se odpravil po svetu iskat domovino. Ti dve rastlini še danes zaznamujeta ptujski okoliš.

Dravus - božanstvo reke

Reka Drava, ki vijuga nedaleč od Term Ptuj, je najbolj vodnata slovenska reka. Ljudje od nekdaj odhajamo k vodi, saj se tam preprosto dobro počutimo. Tudi naši antični predniki so ob Dravi iskali tolažbo in vir moči. Skrivnostni energiji reke so nadeli ime Dravus in jo častili, da je odnesla vse negativno, očistila umazano, napojila žejne in dala hrano vsemu, kar je hrepenelo po življenju. Ko se boste sprehajali ob Ptujskem morju pa le prisluhnite reki in morda začutite esenco tega rečnega božanstva.

Marcus Antonius Primus –  Bojevnik, retorik ali pesnik?

Prav tu, na desnem bregu Drave, kjer danes v Termah Ptuj stoji Grand Hotel Primus, se je leta 69 na vojaškem posvetu odločalo o novem cesarju rimskega imperija: bo to Vitelij ali Vespazijan? Odločitev je padla, ko je pred soborce stopil odločni Primus in jih – ne s silo, pač pa z besedami – prepričal, naj podprejo Vespazijana. Morali bi počakati na pomoč drugih vojaških sil, da bi skupaj vkorakali v Rim, a Primus je vedel, da bi bilo omahovanje lahko usodno za novega cesarja. Ni okleval, sam se je odpravil proti svetemu mestu, porazil nasprotnike in očuval Rim do Vespazijanovega prihoda. Marcus Antonius. Primus se je kasneje razočaran umaknil iz političnega življenja. Zgodovinarji pravijo, da se je vrnil v rojstni Toulouse, kjer se je posvečal naravi in pesnjenju, prebivalci Ptuja pa verjamejo, da je svoj notranji mir poiskal v mestu, kjer je bil njegov bojevniški duh najbolj spoštovan: v Petovioni, na Ptuju.

Zgodba o beli golobici: Izolski čudež

Ste vedeli, da Izole ne bi bilo, če leta 1380 ne bi bilo izolskega čudeža? V času mestnih vojn so Izolo namreč ogrožali Genovežani, domačini pa so ves čas molili, da bi jim Bog priskočil na pomoč pri ubranitvi mesta. Na molitve prebivalstva se je odzval Sv. Maver, ki je nad ladje Genovežanov poslal oblak, zaradi katerega niso videli obale, s cerkve pa je poletela bela golobica. Misleč, da golobi ne letijo daleč od obale, so ji Genovežani sledili daleč na odprto morje. Izola je bila tako rešena, golobica pa se je vrnila na izolski zvonik in tam spustila oljčno vejico – znak miru in varnosti. V spomin na dogodek belo golobico še danes najdete v grbu mesta Izola.

Giuseppe Tartini in njegov vražji trilček

Davnega aprila 1692, se je v Piranu, živahnem ribiškem mestecu, rodil Giuseppe Tartini. Že od majhnih nog je bil res poseben deček, izredno nadarjen za glasbo. Nekega dne leta 1713, ko je potoval po Evropi, je v samostanu v Assisiju doživel popolni navdih. Ponoči se je mu je sanjalo, da je vragu prodal dušo, zato ga je izzval, naj na gosli nekaj zaigra. Bil je prepričan, da vrag tega ne bo znal. Vrag pa je zaigral tako mojstrsko, da je prekašalo vse, kar je Tartini do takrat slišal. Spev je Tartiniju ostal v mislih tudi, ko se je zbudil, zato je po spominu napisal skladbo ter jo poimenoval Vražji trilček, ki velja za eno najtežjih skladb za violino na svetu.

Piranski angel varuh

Na veličastnem beneškem zvoniku v Piranu iz leta 1609 stoji velik bronasti angel, po imenu Mihael. Gre za prav poseben vrteči se kip, saj zna napovedati vreme. Ko se s prstom svareče obrne proti Piranu in s krili zavaruje mesto, nakaže, da piha jugo, ki prinaša deževno vreme. Kadar Pirančanom pokaže svoja krila in gleda proti Trstu, piha burja, kar pomeni da bo vreme lepo. Angel, visok 3,7 metra, so leta 1614 postavili na železno os, ki se vrti v železnem ležišču in tako lahko veter obrača angela. Poleg tega je ob angelu strelovod, kamor vsako leto vanj tolčejo strele. Angel čuvaj tako že stoletja pridno čuva mesto Piran.

Izleti v okolici Term 3000 – Moravske Toplice

Izleti v okolici Zdravilišča Radenci

Izleti v okolici Term Ptuj

Izleti na Bledu in v okolici

Izleti na slovenski Obali